Kruh, v obliki, kot ga danes jemo, je šel skozi dolg cikel evolucije, sočasno z razvojem človeške civilizacije. Povsem možno je, da je človek, preden je odkril kruh, jedel sveže žitarice. Predpostavlja se, da jih je kasneje, v nekem trenutku, začel namakati v vodo, potem pa še mleti in peči. Na začetku se je kruh delal brez kvasa, že v starem veku pa se koristi kvas, kot tudi različne vrste moke (mehke in trde).
Egipčani so, po nekih podatkih, kruh delali pred 5000 leti. Na začetku je bil narejen iz ječmena, pečen v ilovnatih pečeh, navadno spravljen v posebnem delu hiše ali dvorišča. Hieroglifi v piramidah nakazujejo, da so prve javne pekarne v Egiptu nastale v istem trenutku kot same piramide. Lahko rečemo, da je Egipt pradomovina kruha.
Kruh je svojo zgodovinsko pot nadaljeval z izgonom judov iz Egipta. V pomanjkanju časa in kvasa, so judovske ženske kruh delale zgolj iz moke in vode. Pekel se je na soncu, na hrbtih konjev in kamel, ta vrsta kruha se je imenovala “maces” in se še dane je na veliki praznik Pashe.
Po povratku grških mornarjev iz egiptovskih obal, je kruh našel svojo pot na evropska tla. Stari Grki so ga delali s kvasom in to dve vrsti: iz prosa in grozdnega soka in iz ječmena in grozdnega soka. Kvas so naredili takrat, ko je potekala trgatev grozdja, iz osušenega prosenovega testa. Stari Grki so kruh pekli v posebnih pečeh, posode pa so imeli iz železa, brona ali opeke. Najstarejši kruh, ki so ga našli v kleti neke starogrške gostilne, je bil trikotne oblike, spečen okoli 2000 let pred našim štetjem.
Rimljani so verjeli, da jim je kruh dal bog Pan, od tod tudi italijansko ime za kruh – il pane. Prve peke so pripeljali iz Grčije, kjer je bilo to znanje že dolgo časa prisotno. Proizvodnja kruha se je v Rimu toliko razvila, da sta bila za časa cesarja Avgusta dva konkurenčna ceha – ceh belih in ceh črnih pekarn. Več kot 168 let pred našim štetjem so v Rimu obstajale velike državne pekarne, okrog 30 let pred našim štetjem je bilo že 329 pekarn. Kruh narejen iz pšeničnih zrn je bil privilegij bogatih, večina rimskih podanikov pa je jedla kruh iz ječmenovih zrn.